Tomaž Flajs: Sram – Med intimo in družbo

Sram implicira prisotnost drugega, ki nas tako ali drugače zasramuje. Je torej izrazito socialno čustvo, ki ga primarno doživljamo v stiku z drugimi ljudmi in ga, če se izkušnje zasramovanja ponavljajo na podoben način, ponotranjimo v obliki sporočil o lastni neustreznosti (“Z mano je nekaj narobe.”). Poleg tega pomembno vpliva na naš občutek pripadnosti in povezanosti z drugimi ljudmi.

Potreba po pripadanju in povezanosti je ena od temeljnih in najvažnejših človeških potreb. Prav zato je zasramovanje lahko zelo učinkovit mehanizem socialne kontrole. Preko bolj ali manj očitnih oblik zasramovanja okolica (starši, družina, vrstniki, šola, delovno okolje, družba...) vrši pritisk na posameznika, da se prilagodi predstavam in normam, kakšen mora, oziroma kakšen ne sme biti, da bi bil vreden, da pripada.

Poglavitna težava ni sram sam po sebi, temveč sram pred sramom, se pravi prikrivanje lastnega sramu sebi in drugim. Če smo sposobni sram detabuizirati in v spoštljivem, sočutnem pogovoru o njem spregovoriti in ga izraziti, začne izgubljati svojo moč. Kajti sram lahko preživi le molku in tišini notranje osamitve človeka pred drugimi ljudmi.

Tomaž Flajs, prof. franc. in angl., nosilec ECP in certifikata odličnosti inštituta GATLA iz Los Angelesa, ZDA, kjer v okviru edukativnih delavnic deluje tudi kot edukator-asistent. Je redni član Evropske zveze za geštalt psihoterapijo (EAGT). Iz gestalt psihoterapije je diplomiral na britanskem inštitutu GPTI. Je predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo. Skupaj z Bogdanom Žoržem in dr. Rudijem Kotnikom je soustanovil Inštitut za geštaltsko terapijo, Ljubljana (GITA), kjer deluje kot psihoterapevt, edukator in supervizor. Geštalt terapijo poučuje tudi v tujini.