Andreas Müller-Pohle: Okoljski odtisi

V maju vljudno vabljeni na vodeni ogled razstave Okoljski odtisi Andreasa Müllerja-Pohleta v Malo galerijo Cankarjevega doma:

10. maja ob 13. uri 
14. maja ob 11. uri (zaprtje razstave) 

Po razstavi vodi kurator Jan Babnik.

Dela berlinskega umetnika Andreasa Müllerja-Pohleja se vztrajno sučejo okoli ontološkega in reprezentacijskega vprašanja fotografije, njenega bistva in družbenega pomena. V svojih delih raziskuje tako meje fotografije kot resničnosti, predvsem pa njegova dela zaznamuje nihanje med, kakor sam izpostavi v članku Fotografske dimenzije, estetskim, političnim in tehnološkim vidikom fotografije. Andreas se nikoli ne postavi preprosto na eno izmed teh plati – posveča se namreč raziskovanju oz. osredotočanju na pomen subjekta reprezentacije. Kategorična izbira med visoko in nizko kulturo, med politično angažiranostjo ali estetsko konservativnostjo, med digitalno dekonstrukcijo ali analognim odtisom, se v njegovih delih izkaže za napačno, lahko bi rekli celo zlagano. Zanj je v ospredju ravno tehnološko-estetsko-politična konstrukcija subjekta reprezentacije, ki zahteva različne vizualne pristope. Njegov opus se pne od del, posvečenih ontološkim vprašanjem fotografije, skozi raziskovalna dela o pomenu vsakodnevnih podob, političnih vidikov vizualnega, s kompleksnimi fotogrami in videi, s katerimi se loteva ekoloških vprašanj recikliranja fotografij, pa vse do projektov, ki kombinirajo fotografijo, video in zvok, s posvetilom dekonstrukciji okolja. 

Razstava Okoljski odtisi predstavlja izbrana dela iz širšega Andreasovega opusa Študije o vodi ter predstavlja fotografije projektov Donava in Hongkong, video hongkonške reke Šing Mun ter zvoka voda Hongkonga in Donave. Izbor fotografij in videa odzvanja avtorjev raziskovalni pristop ter njegovo »neuvrščenost« med estetsko, politično in tehnološko platjo vizualnega. Človeško okolje se v razstavljenih delih vzpostavlja z vmesnim prostorom zraka in vode – z nejasnimi obrisi, kompozicijsko razbitimi in delnimi strukturami je kopno v teh delih zgolj dozdevek, plod igrive domišljije med naravnima elementoma vodo in zrakom, ki se izkristalizira skorajda naključno kot svojevrsten estetski eksces njunega razmerja. Kot da bi bilo kopno v podobah mostov, nabrežij, ladij, mestnih obzorij in jezov – kopno v podobi človeka torej – zgolj ekscesni produkt razbijanja valov in rečnega toka; toka narave, ki ga na razstavi dopolnjuje njeno nezavedno, zvok njenih globin.
 

Jan Babnik

Projekt reka Donava, 2005  

Donava je najbolj evropska od vseh rek, edina, ki celino prečka od zahoda proti vzhodu. Leta 2004, po večletnem poglobljenem ukvarjanju s tematiko vode, sem se namenil ustvariti njen portret. V Berlinu, na reki Spree, sem se prvič preizkusil v tehniki split, priljubljeni med potapljači, pri kateri polovica kamere gleda pod površino vode in polovica nad njo, kar omogoča združevanje dveh ravni krajine v eni podobi. Po več mesecih nadaljnjih raziskav so med julijem in novembrom 2005 sledile štiri odprave, najprej skozi Nemčijo, Avstrijo in Slovaško, nato na Madžarsko, zatem na Hrvaško in Srbijo ter navsezadnje v Bolgarijo in Romunijo. Na prizoriščih fotografiranja sem odvzel vzorce vode in izide kemijske analize kot nekakšno »krvno sliko« reke vstavil v podobe. 2800 kilometrov dolgo pot od izvira v Schwarzwaldu do ustja v Črnem morju sem opravil kot popotnik, ki vsak kraj obišče samo enkrat ter ob prihodu sprejme dane vremenske in svetlobne razmere. Tako se je projekt reke Donave izkristaliziral kot osebni rečni dnevnik – poetično-dokumentarna interpretacija, katere podoba bi bila danes vsekakor nadvse drugačna.

 

Vode Hongkonga, 2009–2010

Hongkong je bil več let moj drugi dom in – do kitajskega prevzema britanske kolonije – kraj neizmerne prevzetosti. Vrtoglava nebotična arhitektura se vzpenja iz prepleta slikovitih vodnih krajin, ki se razkrivajo v stotinah otokov z nešteto obalami in pristanišči, kanali in slapovi. Moje dolgotrajne želje po mestnem portretu, ki bi sledil projektu Donave, ne bi veljalo uresničiti nikjer drugje: Hongkong, mesto vode, ki se desetletja spoprijema z nenehnim naraščanjem morske gladine ter v katerem element vode pomeni življenje in grožnjo obenem. Poleti 2008 sem prve podvodne analize opravil na otokih Hongkong in Čeung Čau, med januarjem 2009 in decembrom 2010 pa v okviru sedmih, večinoma večtedenskih potovanj posnel ne le fotografije, temveč tudi številne videe in zvočne zapise, ki so postali del projekta Vode Hongkonga. V nasprotju z rečnim projektom in njegovim zaporednim tekom so se hongkonške vodne krajine vsak dan na novo razgrinjale pred menoj. Všeč mi je misel o krožnem vzhodnem modusu, ki je sledil linearnemu zahodnemu.
 

Andreas Müller-Pohle, 2021