Dušan Jovanović – Kulturni terorist

Produkcija: Slovenski gledališki inštitut in Cankarjev dom
Avtorji: dr. Matic Kocijančič, dr. Gašper Troha in mag. Primož Jesenko
Soavtorji razstave: mag. Tea Rogelj, Ana Perne, Katarina Kocijančič, mag. Sandra Jenko
Oblikovanje: Sanja Jurca Avci, Tomaž Budkovič, Dolores Gerbec
 

Zgodovina slovenskega in jugoslovanskega gledališča druge polovice 20. stoletja je usodno povezana z dramatikom in režiserjem Dušanom Jovanovićem. Rojen je bil leta 1939, tik pred drugo svetovno vojno, v družino z grškimi, nemškimi, hrvaškimi in srbskimi koreninami. Zgodnje otroštvo je preživel v Skopju in Beogradu ter se pozneje z očetom preselil v Slovenijo. Prišel je od zunaj, kot tujec, ki je postal gledališki reformator in drzen dramatik. Gledališče je zaznamoval z nenehnim iskanjem novih načinov uprizarjanja in intelektualnega provociranja. Najprej v Študentskem aktualnem gledališču, nato v Eksperimentalnem gledališču Glej in Gledališču Pupilije Ferkeverk. Največji pečat je pustil v Slovenskem mladinskem gledališču, ki ga je vodil med letoma 1978 in 1985. Uveljavil se je tako pri nas kot v vsej nekdanji Jugoslaviji, saj je režiral tudi v Srbiji, na Hrvaškem, v Bosni pa tudi v tujini.

Vzporedno z gledališko režijo so nastajale njegove drame. Norci so bili uvrščeni na repertoar Odra 57, enega od prvih povojnih eksperimentalnih gledališč, vendar zaradi ukinitve niso bili uprizorjeni. Toda Jovanović ni odnehal. Uprizorili so jih sedem let pozneje v SLG Celje. Uveljavil je eksperimentalno gledališko pisavo, npr. z Znamke, nakar še Emilija in tudi obračunal z eksperimentom v Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka. Konec sedemdesetih let je postavil temelje politični dramatiki, ki pa je bila krvavo osebna, z Osvoboditvijo Skopja in Karamazovimi. Odpiral je tabu teme in z njimi polnil gledališke dvorane od Avstralije do Združenih držav Amerike.

Preobrazil je jugoslovansko gledališče in Josip Vidmar, ki je te nove pojave zavračal, ga je uvrstil med skupino kulturnih teroristov (Dušan Jovanović, Ljubiša Ristić, Janez Pipan, Slobodan Šnajder, Rudi Šeligo ...). Bil je vsestranski intelektualec ter je svoje gledališko delovanje dopolnjeval z eseji o družbeni stvarnosti, pozneje tudi s pesmimi in prozo. Navdihoval je naslednje generacije gledališčnikov kot profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Želel si je postaviti uprizoritev na Plečnikovem stadionu v Ljubljani, kar mu ni uspelo, a kaže na njegovo prepričanje, da je treba nenehno sanjati o nemogočem.

Razstava Dušan Jovanović – kulturni terorist bo v Prvem preddverju Cankarjevega doma med 14. januarjem in 7. marcem predstavila Dušana Jovanovića v različnih sklopih njegovega delovanja. Posvetila se bo njegovemu režiserskemu opusu ter posebej izpostavila fenomen Osvoboditve Skopja, vas popeljala v osemdeseta leta in vzpon Slovenskega mladinskega gledališča, pokazala njegove drame in drugo publicistično delovanje ter skozi pričevanja študentov prikazala njegov vpliv na mlajše generacije. Razstava bo skušala ujeti Jovanovićev duh, zaznamovan z inovativnostjo, provokativnostjo in strastjo.
 

Ob razstavi bo predstavljena prva obsežna monografija o Dušanu Jovanoviću, ki bo izšla pri Slovenskem gledališkem inštitutu. Poleg tega pripravljamo še naslednje spremljevalne dogodke:

15. januarja 2025 – Pogovor Mateja Bogataja z Jovanovićevimi sodelavci – Ljubišo Ristićem, Radetom Šerbedžijo, Mileno Zupančič in Borisom Cavazzo

29. januarja 2025 – Znanstveni simpozij ob izidu monografije o Dušanu Jovanoviću, na katerem bodo nastopili avtorji poglavij – Darja Dominkuš, Sebastijan Horvat, Hrvoje Ivanković, Aleksandra Jovičević, Milan Mađarev, Aldo Milohnić, Saša Pavček, Janez Pipan, Draga Potočnjak, Alja Predan, Tomaž Toporišič, Gašper Troha in Dragan Živadinov

Od 8. do 10. februarja – Projekcije treh filmov o predstavah oz. po besedilih Dušana Jovanovića – Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba o uprizoritvi Boris, Milena, Radko (rež. Rajko Grlić, Matjaž Ivanišin, 2017); Delanje Leara o uprizoritvi Kralja Leara iz leta 1993 (rež. Damjan Kozole, 1993) in Osvoboditev Skopja (rež. Danilo Šerbedžija in Rade Šerbedžija, 2016)