Iva Tratnik

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov

Izbor: Alenka Domjan

V tem duhu teče tudi ustvarjalnost Ive Tratnik, večmedijske umetnice, ki se tokrat predstavlja s sliko Kaktoida (Verzi iz izgnanstva). Naslov slike nosi posebno draž, saj ga v prispodobi lahko povezujemo z rastlinami sočnicami (kaktusi), prilagojenimi na življenje v puščavah in sušnih predelih, ki s svojo posebno presnovo lahko daljše obdobje preživijo brez življenjskega vira. Tako kot Iva Tratnik, ko se izmakne vsakdanjemu svetu v svet »govorečih« likovnih struktur; v fantastične pripovedi, potopljene v prostrani prostor lastne domišljije, ovit s prosojnim tkivom zunanjih dražljajev, ki udarjajo in pronicajo v njeno miselno predstavo. V tem zatečenem kokonu prede pester motivni repertoar, ki je barvno privlačen, a težko berljiv. Je večplasten. Z ostrim pogledom se dotika sodobne civilizacije ter ji vseskozi globoko in kritično gleda v obraz. Potem pa njen odsev skozi preplete osebnih asociacij postavi na višjo pomensko raven – v sporočilo, ki pravi, da ni bolj groteskne stvari, kot je vsakdanja realnost, ki kliče k razčlovečenju in zanikanju subjektivnosti. Celo prostori med posameznimi oblikovnimi tvorbami so zapolnjeni z izrisanimi pomeni, kot so: žarnice, označbe in metulji, ki povezujejo globino njenih misli in gledalčevo vizualno blodnjo med mesojedimi rastlinami – med filodendronom in plesom lutk – v specifično ambientalno ozračje. Prostor celostnosti tvori pri Ivi Tratnik vsak detajl, vsak oblikotvorni element, vsaka podrobnost, ki se brezmejno razrašča v mrežo razmerij. Zato pogled gledalca ni ujet v en sam fokus, ampak potuje iz enega izhodišča v drugega, se širi in razvija v vse smeri v želji, da bi se razpredel po vsej površini in tudi zunaj nje – v univerzum drugega, čarobnega sveta, katerega jek odmeva zavedno stanje umetnice, da v življenju vedno ostajamo nekje vmes, v razpoki, ne zares tukaj ali tam.

Ostajamo med prepletom okostenele družbene strukture in pobegom v samoto, izgnanstvo ustvarjalne svobode. Ob njej v svojevrstnem ritmu nastajajo drugačne pesnitve, vznemirljive in domišljijske, z bojevito slikarsko gesto, ki ruši zidove stvarnega in dogajanje spreminja v ritual ali magični obred. V tem spreminjajočem se svetu, polnem skrivnosti, v katerem poteka preobrazba sveta pod očesom »tretjega«, ima poseben pomen podoba lutke. Je koreografirana figura z erotičnimi namigi, ki z rdečimi vrisi razčlenjena na posamezne dele telesa simbolizira bitje brez lastne konsistence. Izgubljena je v bivališču rastlinskih in živalskih fantazem, obdana z njihovimi čudaškimi dotiki ter objeta z obsesivnimi lovkami velikih žužkov in gosenic. V tej bukolični igri preobražanja (gosenica–buba–metulj), kjer celo njo/lutko čaka mračna usoda sredi mogočnih in strašljivih naravnih sil, ki jim človek ni več kos, se pogled gledalca ujame v zastor slike – v razpredeno past sivine; v prostorsko mreženje likovnega znaka, množenega v vzorec matrice, ki tvori svetlo-temno uniformno ozadje.

Iva Tratnik (1980, Celje) je leta 2012 magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Raziskuje različne umetniške zvrsti, med njimi tekstilne kolaže, oljna in akrilna platna, kiparstvo, risbo, instalacije in druge site-specific intervencije. V sodelovanju z Markom Jakšetom je razstavljala projekt Bojni ples za zbombardirano luno v Galeriji sodobne umetnosti, Celje, v KIBLI, Maribor, in na Ljubljanskem gradu (2010–11). Samostojno se je predstavila z razstavami Veščin prah v Galeriji Plevnik-Kronkowska (2011) in Tabla v Likovnem salonu v Celju ter na Sarajevski zimi (2013), Pobeg: Imaginarna džungla v Galeriji Plevnik-Kronkowska v Celju (2015), Blanche: Imaginarna džungla v Ateljeju Galerija v Ljubljani (2015), Slovenski paviljon na Expu v Milanu (2015), Maske/Zavesa je tako gosta, a se vidi severnica v Galeriji sodobne umetnosti v Celju (2017) in Maske v MMC KIBLA v Mariboru (2018). Sodelovala je na več skupinskih razstavah, trenutno na Čas brez nedolžnosti v MSUM + MG v Ljubljani.