Oliver Pilić

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov.
Izbor: Vesna Teržan

Cankarjev dom Razstave Oliver Pilić

Likovni kritiki izbirajo - cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov

Izbor: Vesna Teržan

Podobe, ki jih ustvarja Oliver Pilić, so zagonentne, kot je tudi njegova tehnika. A za realizacijo stoji natančen koncept. Njegov princip kot tudi proces dela sta nekako retrogradna. Postopek dela je obraten, takšen, kot da bi začel na koncu procesa. Ali drugače povedano – najprej na računalniku ustvari dokončno podobo – digitalno generirano bitmap sliko, sliko s črtastim rastrom, ki jo s t. i. transfer printom prenese na leseno ploščo, jo ročno izreže, da nastane matrica, tista običajno prva (obrnjena) podoba vsake klasične grafike. A pri Piliću matrica ni zgolj »orodje« za izdelavo te iste digitalne podobo v drugi tehniki – v lesorezu, videli bomo, da je veliko več. Tudi zato se je odločil, da bo v Cankarjevem domu razstavil matrice in ne grafik.

Pilić analogni proces lesoreza razume kot (kiparsko) odvzemanje snovi v dialogu z digitalno plastenimi podobami. Poigrava se z razmerjem med analognim in digitalnim, med materialnim in nematerialnim, med originalom in reprodukcijo. Njegovi lesorezi so ciničen pogled na ukvarjanje s klasičnimi grafičnimi tehnikami v digitalni eri ter hkrati komentar neskončne produkcije informacij in digitalnih podob.

Vesna Teržan

Pri tokratnem ciklu podob gre za sekvence iz antologijskih filmov svetovne filmografije: Oklepnica PotemkinSergeja Eisensteina, Veliki diktator Charlieja Chaplina, Tramvaj Poželenje Elija Kazana in Stalker Andreja Tarkovskega, ki dajejo seriji podob zgodovinski in družbeni kontekst ter hkrati preizkušajo naš spomin, osebni in kolektivni. Iz filmov je izbral krike, ki niso zgolj likovno zanimivi in izzivalni zaradi ekspresivnega izraza obraza, ko mimične obrazne mišice izražajo skrajno življenjsko stisko posameznika – bodisi grozo, obup, strah, bes, grožnjo ... ampak so tudi vsebinsko sugestivni, so kot sunkoviti vzdih, ki omogoči nadaljnje dihanje. Ob kriku človek za hip ohromi, tako so kriki tudi prispodoba sodobnega človeka, ki ohromljen in ujet v spone izkoriščevalskega neoliberalnega kapitalističnega sistema tiho kriči.

Pri Pilićevem ustvarjalnem postopku imamo opraviti z neke vrste paradoksom. Kajti, ko ekransko generirano sliko in fotografske efekte, ki tvorijo zaključeno podobo, ponovno ročno izvede v zamudni klasični grafični tehniki, skače v hrbet tako klasični kot digitalni grafiki. Tako na njegovi mizi nastajajo podobe, ki jih lahko vidimo kot metamorfoze, saj se obrazi preobrazijo. Najprej prvotno podobo razoblikuje, nato sledi združitev več obrazov v enega. Raster nastalo morfozo, ki se razvija in izvija, razgradi na pasove in šele z našim pogledom jo na novo uobličimo, ko iz na prvi pogled nejasne fizionomije izluščimo metamorfno podobo.

Vesna Teržan

O avtorju
Oliver Pilić, rojen 1978 v Ljubljani, je leta 2012 diplomiral na Akademiji za vizualne umetnosti (A.V.A.) v Ljubljani in bil leto po diplomi nominiran za nagrado skupine OHO; nominacija je ostala zapisana v njegovem življenjepisu podobno kot niz skupinskih in samostojnih razstav. Med zadnjimi sta bili razstavi v letu 2018: skupinska v ljubljanski Cukrarni ob 10. obletnici A.V.A., kjer je predstavil svoj cikel lesorezov in matric Fiktivni portreti, ter samostojna razstava Točka izginotja v Hiši kulture v Pivki. Pilić živi in dela v Kamniku.

Nakup vstopnic