Park Sveta Evrope

Platana (Platanus orientalis) 
je bila v 18. in 19. stoletju tako kot divji kostanj zelo pogosto sajeno drevo. Sadili so jo povsod, kjer je bilo dovolj prostora. Že dolgo v zgodovini je bila poznana kot sestavni del vrtov, še posebej perzijskih.
Platana je balkanska vrsta, ki naj bi bila po nekaterih virih naravno razširjena vse do Himalaje. V stoletjih se razvije v ogromno drevo z velikim obsegom krošnje. Zaradi izrazite višine spada med najvišja listopadna drevesa v zmernih podnebnih pasovih. Dobro je prilagojena na poletne visoke temperature, če ima dovolj zemlje in talne vode, ji ne pridejo do živega niti viharji in sneg. Zanjo je značilno odpadanje lubja v večjih kosih, tako da so spomladi veje in deblo lahko zelo beli. Tudi stalno odpadanje drobnejših vej je značilno za te vrste. Tako se drevo večinoma samo čisti slabših vej. 

Tulipanovec (Liriodendron tulipifera)
je eno od mogočnih dreves vzhodne Severne Amerike; tako po višini kot obsegu krošnje je največje listopadno drevo tega območja. Rod vsebuje dve vrsti, druga je doma na Kitajskem. 
Tulipanovec spada med magnolijevke, za katere so značilni veliki cvetovi, zato je že dolgo znan kot okrasno drevo; lahko ga najdemo v številnih parkih po Evropi. Njegovo znanstveno ime Liriodendron izvira iz grščine in pomeni lilijino drevo, saj ima tako velike cvetove kot lilija.
Ljubljana je prek družine Zois, ki je imela velike vrtove v Ljubljani in na Brdu pri Kranju, prav tako kot druga mesta, dobivala rastline z različnih koncev sveta. Tulipanovci so verjetno prišli prav ob razcvetu Zoisovih vrtov. 

Ginko (Gingko biloba)
je veliko drevo, ki je v Evropi izumrlo pred tremi milijoni let, vrnilo pa se je v poznem 17. stoletju. Ginki, posajeni v poznem 17. ali v 18. stoletju, so še ohranjeni in rastejo. Vrsto je odkril in jo v svoji knjigi Amoenitatum exoticarum opisal nemški botanik Engelbert Kaempfer (1651–1716), ki je od leta 1690 do 1692 deloval v Aziji in takrat obiskal tudi Japonsko. Najstarejši ginko je bil v Evropi posajen v botanični vrt v Utrechtu leta 1730. 
Zanimivo je, da je v stari kitajski literaturi to drevo omenjeno šele nekje v 11. stoletju. Čeprav so našli na videz zelo naravne nasade, pa je vprašanje, ali tudi ti niso nastali pod vplivom človeka. V Aziji so semena ginka uporabljali v zdravilne namene, s prihodom v Evropo pa tudi liste. 
Ginko je dvodomna vrsta, kar pomeni, da so na eni rastlini samo moški cvetovi, na drugi pa samo ženski. Primerek, zasajen v Parku Sveta Evrope, je moška rastlina.

Tisa (Taxus baccata L.) 
je vedno zelen grm ali manjše drevo, visoko do dvajset metrov. Rodovno ime Taxus izhaja iz grške besede tassein, kar pomeni urediti, razvrstiti (iglice na poganjkih so namreč dvoredno razporejene), vrstni pridevek bacca pa po grško pomeni jagoda. Za rod tis so značilne dvodomne rastline, izjemoma so lahko tudi enodomne. Le ženske rastline imajo jeseni rdeče neprave tisine jagode. Moški cvetovi se pojavljajo že jeseni v obliki rumenkasto zelenih okroglih tvorb v zalistju enoletnih iglic. Spomladi se razprejo v obliki male kroglice s petimi do desetimi prašniki, ki so na vrhu ščitasto razširjeni. Ženski cvetovi, ki se pojavijo šele spomladi na lanskih poganjkih, so pokriti z luskami, od katerih zgornji trije pari pokrivajo sam cvet. Tisa cveti od marca do aprila, seveda odvisno od vremenskih razmer. Je vetrocvetka – cvetni prah ulovi lepljiva kapljica, ki se pojavi na vrhu ovoja ženskega cveta. Jagode zorijo od konca avgusta do oktobra. 
 

Bodíka (Ilex aquifolium L.) 
je grm ali manjše drevo, visoko od pet do (izjemoma) deset metrov. V atlantskem delu Evrope doseže tudi večje mere, pri nas pa raste večinoma le v obliki grmov. Večja drevesa so bolj ali manj sajena v bližini hiš. Gre za rastlino, ki predstavlja ostanek toplejših dob (je terciarni relikt). V hudih zimah lahko tudi nekoliko pomrzne, vendar pa se vedno na novo obraste. 
Listi so usnjati, bleščeči, vedno zeleni in bodičasti, proti vrhu rastline imajo večinoma samo končno bodico. Maja se v zalistjih pojavijo belorumenkasti cvetovi, združeni v neprava kobulasta socvetja. Cvetovi so lahko samo moški in samo ženski, včasih pa so na isti rastlini oboji, lahko pa celo zamenja spol. Ženske rastline, zlasti če rastejo na soncu, so jeseni bogato obložene z rdečimi koščičastimi plodovi. 
 

Leska (Corylus avellana L.) 
se je kot grm pojavljala povsod tam, kjer niso prav redno kosili. V mestih pa je bila leska pogosto sajena na vrtovih, saj so njeni plodovi jeseni zelo uporabni. Leskove šibe pa so bile uporabne za opore na vrtu. Preveč razraščen grm so preprosto posekali in ga uporabili za kurjavo. Iz panja je nato zrastel nov mlad grm, ki je po nekaj letih spet bujno rodil. Z zasaditvijo v vrtove se je leska nato v urbanem okolju sama širila s pomočjo živali. Prenašali so jo ptiči, tu in tam pa je kakšen lešnik izgubila tudi veverica. Kot grm je zanimiva tako v pozni zimi, ko z dolgimi mačicami moških cvetov plapola v vetru, kot tudi v drugih letnih časih. 

Bukev (Fagus sylvatica)
je ena naših drevesnih vrst, ki so jo po mestih kar pogosto sadili. Bukev je namreč veliko drevo, ki daje dovolj sence, hkrati pa je njeno listje spomladi tako nežno zeleno. Poleti postaja bleščeče in se jeseni zopet lepo rumenorjavo obarva. Ker pa so v parkih vedno zanimive različice izvornih vrst, je v mestnem okolju postala priljubljena rdečelistna različica (F. sylvatica »Purpurea«). Zaradi temno rdeče barve v oblačnih dneh daje nekoliko temačen videz, a v soncu zasije v vsej svoji lepoti. Slovenska botaničarka Jelena De Belder je vedno opozarjala, da ni pametno saditi preveč rdečelistnih rastlin, ker potem vrt izgubi dinamiko. Z enim tovrstnim drevesom pa jo dobi. V Parku Sveta Evrope prav ta rdečelistna različica spomladi in poleti daje parku dinamiko ter naredi prav dober kontrast med zelenino drugih drevesnih krošenj. 
Nedavno so staro, trhlo rdečelistno bukev nadomestili z novim drevesom, in sicer s potomko bukve, ki je rasla ob ljubljanski operi; vzgojili so jo v Arboretumu Volčji Potok.

Japonska sofora (Sophora japonica) je sicer doma na Kitajskem, na Japonsko pa so jo zanesli. Drevo je veliko in ima dokaj široko krošnjo. Spada med metuljnice, na kar kažejo tudi deteljam podobni listi. Cveti pozno. Rastlino so v Evropo zanesli kot parkovno drevo. Hkrati je primerno tudi kot izredno dobra in pozna poletna paša za čebele, zato so jo čebelarji zelo radi sadili. Ko cvetovi padajo na tla, je videti, kot da bi bila na tleh mana, saj je vse belorumeno. Celo sveže odpadli cvetovi še vedno dišijo. Vse te lastnosti so soforo v mestih naredile še lepšo in bolj zanimivo. Sofora pred Cankarjevim domom spada med lepše in večje primerke v Ljubljani. S svojo drugačnostjo izstopa od drugih tukaj posajenih vrst. Soforo prav tako uporabljajo v tradicionalni kitajski medicini, je eno od petdesetih osnovnih zelišč. Cvetovi in popki imajo antibakterijske in protivnetne učinke, listi delujejo odvajalno, semena pa uporabljajo pri zdravljenju redečih oči, glavobolih ipd.

Breza (Betula pubescens) je v našem okolju izrazito pionirska vrsta. Prav zaradi te svoje lastnosti, saj resnično lahko raste povsod, je bila pogosto sajena po parkih. Je tudi hitro rastoča in hkrati s svojim povsem drugačnim belim lubjem v zimskem času popestri parkovne zasaditve. Nežne in padajoče veje v vetru in pozimi tudi parku dajejo poseben čar, nežni spomladanski listi pa jo skupaj z mačicami spet povsem spremenijo.

Pripravil Botanični vrt Univerze v Ljubljani.