Festival Literature sveta Fabula

Festival literature sveta Fabula je najodmevnejši literarni festival v Sloveniji in eden pomembnejših v širši regiji. Poteka od leta 2003, v tem času pa je gostil številne najpomembnejše sodobne avtorje in avtorice: Herto Müller, Irvina Welsha, Jonathana Franzna, Hanifa Kureishija, Davida Grossmana, Janice Galloway, Richarda Flanagana, Taiye Selasi, Tatjano Tolstoj, Érica Vuillarda, Rachel Cusk, Deborah Levy, Džoho Alharti, Bernharda Schlinka in mnoge druge. Koncept festivala se je v letih razvijal in izpopolnjeval. Danes temelji na premišljenem kuratorskem delu, ki si vsako leto prizadeva izbrati pet avtorjev, ki že veljajo za književne klasike ali pa so v zadnjih letih s svojim delom izrazito zaznamovali svetovno literaturo, pri čemer v sklopu programa Fabula Hub festival pozornost namenja tudi obetavnim, še uveljavljajočim se imenom.

Poleg literarnega dela ima festival tudi teoretski fokus, ki vsako leto prevprašuje novo relevantno družbeno temo. Doslej so v teoretskem fokusu že gostovali Slavoj Žižek, Terry Eagleton, Chantal Mouffe, Eva Illouz, Jean-Claude Milner, Patrick Boucheron, Umberto Galimberti in vrsta drugih. Festival Fabula ob tem odlikuje tudi izjemno razgiban spremljevalni program, ki je namenjen vsem generacijam bralstva ter prinaša vse od otroškega in mladinskega programa (Mlada Fabula), interaktivnih literarnih instalacij v javni prostor (Fabula polis), sodelovanj s slovenskimi založniki in knjigarnami (Fabulin izbor), žanrskega prepletanja med literaturo in gledališčem in ostalimi umetnostnimi žanri (Fabula izven literature) do projektov vzpostavljanja festivala kot inkubatorja novih literarnih idej ter prihodnjih literarnih usmeritev (Fabula Hub), s čimer krepimo prostor širše literarne in družbene skupnosti.

Izhodišče fokusa festivala v letu 2022 je vprašanje človeške ranljivosti, ki prihaja v ospredje prav v času, ko se na eni strani človeštvo bori s svetovno pandemijo, ekološko katastrofo, družbenimi pretresi in izostreno politično situacijo v svetu, na drugi strani pa se porajajo vprašanja, kako v sodobnem času obravnavamo ranljive skupine, kako majhni in krhki smo v resnici in koliko ranljivosti si v človeški odsotnosti ter družbeni apatičnosti sploh še dopustimo. Festivalski slogan »Krhki (ne)močni svet« v svojem dogajanju združuje mednarodno uveljavljene avtorje in avtorice, ki ta hip veljajo za najboljše v svojih državah in v svetovnem merilu. Festival v začetku marca v Cankarjevem domu odpira ruski pisatelj Sergej Lebedjev, ki nas v svojem romanu Dežela pozabe popelje v presunljivo raziskovanje zamolčane preteklosti. Z odstiranjem najskrivnostnejših in najmračnejših poglavij sovjetske zgodovine odpira vprašanje, kako ranljivost zapisanega pozabi obnoviti prav z – zapisanim. V goste prihaja tudi švicarska pisateljica Zora del Buono, ki je s svojim kompleksnim in mojstrsko dovršenim romanom Maršalinja postavila nepozaben spomenik svoji babici. Večplastna, mestoma duhovita družinska saga se odvija na ozadju dramatičnega 20. stoletja, v času vojn in nasilja ter srditih in ideoloških bojev, ki na plano prinesejo marsikatero dolgo varovano in občutljivo družinsko skrivnost. Nizozemski avtor Marieke Lucas Rijneveld v svojem delno avtobiografskem romanu Nelagodje večera izhaja iz lastne krhkosti življenja in resnične izkušnje ob izgubi brata. Brezkompromisna in napeta zgodba desetletne deklice Jas, ki odrašča v globoko verni družini na duhamornem podeželju, kjer sta zapravljanje in lahkomiselnost enakovredna grehu, je fascinantna študija žalovanja in travme ob soočenju s tragično nesrečo v družini, za katero Jas še najbolj krivi sama sebe. Roman izjemne čustvene neizprosnosti in globine, naslovljen Vsa moja poletja, je plod japonske zvezdniške pisateljice Mieko Kawakami. Izrisuje podobo sodobnega materinstva in oriše intimno popotovanje treh žensk, ki se soočajo s svojimi frustracijami in negotovostmi na poti iskanja pomiritve in lastne prihodnosti, ob tem pa preizprašujejo vprašanja materinstva, rojstva, integritete ženskega telesa, svobode in sprejemajo težke odločitve, s katerimi se sooča marsikatera ženska. Tudi v romanu Unterstadt hrvaške pisateljice Ivane Šojat so v središču ženske protagonistke. Zgodba se plete okoli štirih generacij žensk, živečih v burnem zgodovinskem obdobju, ki ženskam ni bilo naklonjeno. Njihova življenja zaznamujejo krivice, smrti, strah, pa tudi ljubezen in veselje, ki ohranjata upanje v lepšo prihodnost. Hrvaška avtorica se na Fabuli predstavlja v okviru spremljevalnega programa, pri katerem Fabula sodeluje z različnimi slovenskimi založniki. Tokrat je v sodelovanju založb Beletrina in Didakta v slovenskem prevodu izšel njen roman Unterstadt. V program Fabula Hub smo letos v goste povabili Dina Pešuta, enega najbolj perspektivnih mladih hrvaških pisateljev, ki se bo predstavil z romanom Očetov sinko, humornim in hkrati brezkompromisnim delom, v katerem pronicljivo spregovori o mladi, izjemno občutljivi in izobraženi generaciji milenijcev, ki ji družba vztrajno odreka priložnosti za boljši jutri. Ob rasti poganjkov iz literature v širni svet bodo letošnji avtorji Fabule predstavljeni v pogovorih z izbranimi moderatorji, poskrbljeno bo tudi za profesionalno branje njihovih del v slovenščini in za spremljevalni program, s katerim bomo omogočili kar največji mogoči prenos med literaturo in prostori; iz območja ranljivosti posameznika in posameznice v širši diskurz skupnosti in aktualnega časa. Ob osrednjem dogajanju srečevanj s knjižnimi avtorji in avtoricami v Cankarjevem domu smo na Fabuli že tradicionalno pripravili tudi humanistični program Fabula v teoriji z dvema teoretičnima pogovoroma, v katerih bodo sodelovali tako domači kot tuji strokovnjaki s področja teorije in humanistike, med njimi denimo svetovno odmevni imeni Chimamanda Ngozi Adichie in Didier Eribon. V pred- in pofestivalskem dogajanju pa se bomo posvetili še nekaterim domačim literarnim imenom ter avtorjem in avtoricam iz bližnje regije; z nami bodo slovensko-francoska avtorica Brina Svit, slovensko-avstrijska pisateljica in pesnica Maja Haderlap in bosanski avtor Dževad Karahasan. Festival Fabula torej tudi v letu 2022 prepleta domače kulturno področje z mednarodnim, v slovenski prostor prinaša sveže prevode najpomembnejših avtorjev in avtoric iz svetovne književnosti, prevprašuje trenutni občutek statusa quo, hkrati pa pri občinstvu spodbuja premislek o lastni krhkosti in možnosti vzpostavljanja ranljivosti dialoga znotraj in zunaj literature. 
Osrednje goste festivala in izbrano mlado literarno ime iz programa Fabula Hub vsako leto pospremijo tudi sveži prevodi knjig v slovenščino. To so velikokrat tudi prevodi, s katerimi se pomembni avtorji v slovenščini predstavljajo prvič. Pomembno poslanstvo festivala je seznanjati slovensko bralstvo z relevantno knjižno produkcijo, ki je v tujini že bila deležna širšega odmeva, pri nas pa je še precej neznana. Vse knjige, ki izidejo v festivalski zbirki, so kot Beletrinine žepnice na voljo po ceni 10 evrov, saj festivalska želja tudi v prihodnje ostaja dostopnost knjižnega programa in širjenje branje kulture v splošni javnosti.

Sergej Lebedjev (1981) ruski geolog, esejist, novinar in pisatelj se je sedem let udeleževal številnih ekspedicij na severu Rusije in v osrednji Aziji. Tam ga je začela zanimati zgodovina gulagov, ki jo je doslej že večkrat ubesedil v svojem romanopisju, še posebej vidno v prvencu Dežela pozabe (2010). Delo je bilo med drugim uvrščeno med deset najboljših romanov po izboru časnika Wall Street Journal. Lebedjev v svojih romanesknih zgodbah analizira dediščino sovjetskega taboriščnega sistema, pri čemer ga zanima, kakšne posledice ima ruska preteklost za ljudi sedanjosti in kako spomin iztrgati pozabi. Objavil je še štiri romane, doslej prevedene v več kot dvajset jezikov, pri čemer posebno pozornost uživa v angleško govorečem svetu, kjer ga primerjajo s Solženicinom in uvrščajo med najperspektivnejše mlade ruske pisatelje. Živi in dela v Berlinu.

Mieko Kawakami (1976) je kot pesnica debitirala leta 2006, leto kasneje pa objavila dve noveli in za drugo, naslovljeno Dojke in jajčeca, prejela nagrado za mlade literarne upe. Njeno najuspešnejše delo doslej, roman Vsa moja poletja, ki je izšel leta 2019 in ji prinesel svetovno slavo, je zasnovala kot razširjeno in predelano različico svoje druge novele. Za avtoričino pisanje sta značilna eksperimentalni in poetični jezik, s katerim se loteva vprašanj telesa, z njim povezane svobode in nerazrešenih dilem sodobne družbe, pri čemer naslavlja predvsem ženske. Mieko Kawakami je za svoja dela prejela več uglednih japonskih literarnih nagrad (Akutagawovo, Tanizakijevo in nagrado Murasaki Šikibu), roman Vsa moja poletja pa je bil uvrščen tudi med deset literarnih vrhuncev leta 2020 po izboru revije Time. Slavni japonski pisatelj Haruki Murakami je Kawakami razglasil za svojo najljubšo pisateljico in njeno delo označil za »nenehno rastočo in razvijajočo se pisavo«.

Dino Pešut (1990) je hrvaški dramaturg, pisatelj in pesnik. Na Akademiji za dramske umetnosti v Zagrebu je končal študij dramaturgije. Kot dramaturg sodeluje z različnimi gledališči doma in na tujem. Nekaj let je živel v Berlinu in leta 2018 prejel prestižno gledališko nagrado Der deutsche Jugendtheaterpreis, namenjeno mladim avtorjem, prav tako so bila njegova dramska dela nagrajena z več uglednimi hrvaškimi nagradami. Iz območja gledališke umetnosti se je avtor podal tudi na področje literature in leta 2017 izdal svoj prozni prvenec Potolčena kolena, s katerim je navdušil hrvaško literarno kritiko in bralstvo. Podobnega odziva je bil deležen tudi njegov humoren in pretresljiv roman Očetov sinko, izdan leta 2020, v katerem se Pešut izkaže za enega najmočnejših proznih glasov svoje generacije, kot avtor, ki razume čas, v katerem živimo, v vsej celovitosti in ga uspe ubesediti v vrhunsko literarno umetnino.

Ivana Šojat (1971) se je rodila v Osijeku, kjer je končala gimnazijo in dve leti študirala matematiko in fiziko na Pedagoški fakulteti. Kasneje je osem let živela v Belgiji in tam diplomirala iz francoščine. Njeno romaneskno delo je bilo večkrat nagrajeno, za roman Unterstadt (2009) je prejela domala vse najpomembnejše hrvaške literarne nagrade. Med njenimi kasnejšimi proznimi deli naj naštejemo še romane Nikogaršnji sinovi (2012), Jom Kipur (2014) in Ezan (2018), ob tem piše tudi kratko prozo, poezijo in esejistiko ter je priznana prevajalka iz francoskega in angleškega jezika.

Marieke Lucas Rijneveld (1991) je eno najopaznejših novih peres nizozemske književnosti. Njegova pesniška zbirka, objavljena leta 2015, je bila ovenčana z nagrado C. Buddingha za najboljši pesniški prvenec, časopis de Volkskrant pa jo je označil za literarni vrhunec leta. Leta 2018 je pri ugledni nizozemski založbi Atlas Contact objavil svoj prvi roman Nelagodje večera, ki je bil prav tako nagrajen in je postal nizozemska uspešnica. V deloma avtobiografski zgodbi, ki jo je navdihnila tragična smrt avtorjevega brata, z brutalno neposrednostjo in v nadrealističnih podobah pripoveduje o posledicah družinske travme, zanjo pa je leta 2020 kot prvi nizozemski avtor prejel tudi prestižno nagrado mednarodni booker.

Zora del Buono (1962) se je rodila v Zürichu, po študiju arhitekture pa je kot arhitektka delala v Berlinu. Poleg tega je soustanovila literarno revijo mare, s katero je sodelovala kot urednica in avtorica. Prvi roman Canitz’ Verlangen je objavila leta 2008 in z njim takoj pritegnila bralsko in kritiško pozornost. Izdala je še tri romane, napisala pa je tudi dva potopisa. Za roman Big Sue (2010) je leta 2012 prejela ITB Book Award. Njeno zadnje in zelo odmevno delo je družinski roman Maršalinja (2020), posvečen pisateljičini babici, izredno močni duši in zagrizeni komunistki, ki ni samo občudovala Tita, ampak je bila vpletena tudi v zločin. Življenje in delo Zore del Buono sta razpeta med ZDA, Švico in Nemčijo.